Gavčo, prebivalec pamp

Španščina velja za jezik vročega temperamenta, sonca in tanga. Je pa prav tako jezik gavčev, »latinskoameriških kavbojev«, ki so pomemben del argentinske identitete.

»Divjaki« na nikogaršnjem ozemlju

Kultura gavčev se je oblikovala na območju Argentine, Urugvaja in juga Brazilije v 18. stoletju. Tako so poimenovali ljudi, ki so naseljevali ozemlja med Španci in Portugalci.

Živeli so polnomadsko življenje, pasli govedo (vacunos) in se niso pokoravali oblastem, zaradi česar so jih v visoki družbi imeli za divjake.

Redkobeseden, a zvest in gostoljuben

Gavčo ne more živeti brez konja (caballo) in kitare (guitarra), njegova jed je asado (na žaru pečena govedina), pije pa seveda čaj mate. Pravi gavčo je redkobeseden (taciturno), a hkrati pogumen (valiente), zvest (leal) in gostoljuben (hospitalario).

Prav tako bi si ga težko predstavljali brez plesa in petja. Za gavča je tipična payada, zvrst spontanega recitiranja ob akordih kitare, in ples malambo, ki ga ob zvokih kitare in bomba (bombo, tolkalo gavčev) izvajajo zgolj moški.

Gavčo je izvrsten jezdec (jinete) kot tudi igralec igre na konjih pato, nekakšne mešanice pola in košarke, ki je od leta 1953 nacionalni argentinski šport.

Gavčo – maskota na svetovnem prvenstvu

Čeprav je v začetku 20. stoletja kultura gavčev skoraj izumrla, je še vedno močno prisotna v identiteti Argentincev. V literaturi je gavče ovekovečil José Hernández s svojim delom El gaucho Martin Fierro (1872).

Mali gavčo (gauchito), znan kot Mundialito, je bil celo maskota svetovnega prvenstva v nogometu v Argentini leta 1978.

Narodni dan gavča

6. decembra se v Argentini praznuje narodni dan gavča (Dia nacional del gaucho), melodije in ritme njihovih pesmi in plesov pa je tako na ulici kot doma mogoče slišati skozi vse leto.

Španščina ima še veliko drugih zanimivosti, ki jih lahko odkrijete tudi na jezikovnem tečaju.